Delavski dom Trbovlje (DDT) je primer moderne arhitekture v rudarsko-industrializiranem okolju, ki je nastal na pobudo delavcev, s prispevki in s prostovoljnim delom številnih posameznikov, skupin in skupnosti. 19. aprila 1953 se je na slovesnem pričetku gradnje takrat najpomembnejšega kulturnega objekta v Sloveniji zbralo okrog 500 občanov. Nihče ni računal na to, da bodo sami domačini kos izredno zahtevni nalogi. Mnogi strokovnjaki, funkcionarji in mnogo občanov je s strahom zmajevalo z glavo, kadar so pokukali skozi odprtine plota na veliko gradbišče, češ, to delo ne bo nikoli dokončano. Vendar šlo je. Dom je bil zgled za postavitev delavskih in kulturnih domov širom po Sloveniji in publiciran v angleškem časopisu The Times 16. aprila 1957.

V Trbovljah rudarji vse do srede petdesetih let 20. stoletja niso imeli večjega in primernega kulturnega doma za hkratno uprizarjanje gledaliških, kinematografskih, izobraževalnih in drugih dejavnosti. Ideja za Delavski dom se je porodila tik po končani drugi svetovni vojni v času obnove porušene domovine, tovariš Lojze Ribič je za idejo navdušil širok krog ljudi v revirjih in po Sloveniji. Razmere za gradnjo so postale stvarne šele čez pet let, ko so ustanovili gradbeni odbor. DDT je bil programsko opredeljen z vhodno vežo s pripadajočimi prostori, glavno vežo ali foyer, levo stransko dvorano, kinom in koncertno dvorano z okoli petsto sedeži, gledališko dvorano z okoli štiristo petdeset sedeži in upravnim delom zgradbe. Po idejni skici, ki jo je naredil arh. Marko Župančič, sta se načrtovanje in gradnja prepletali, potekali sta v letih 1952 do 1956. Arh. Marku Župančiču so pri načrtovanju doma pomagali: arh. Oton Gaspari, arh. Josip Černivec, slednji le pri odrski mehanizaciji, mozaiki so delo slikarja Marija Preglja, statiko in armaturne načrte je naredil inž. Lojze Čigon, kanalizacijo in predračune inž. Ciril Pogačnik, seznam drugih sodelavcev iz izvajalcev je nadvse obsežen.

Dom je gradil kot investitor Odbor za graditev delavskega doma Trbovlje, ki ga je imenovala tedanja Občina Trbovlje. Dela je izvajal Stavbni oddelek zunanjega obrata Rudnika Trbovlje-Hrastnik v Trbovljah. Financiranje gradnje je potekalo v glavnem z naprošenimi sredstvi, s krediti, s sproščenimi skladi za samostojno financiranje, zaposleni v Trbovljah so prispevali vrednost svojega delavnika, poklonjenega je bilo veliko gradbenega materiala (železo, cement, les, opeka, instalacijski material ...) ipd.

Novozgrajeni Delavski dom Trbovlje je bil slavnostno odprt v četrtek, 29. novembra 1956. Ob odprtju sta tisočim navzočim govorila Lojze Ribič, predsednik gradbenega odbora, in Miha Marinko, predsednik Ljudske skupščine LRS. Ob odprtju so izpeljali obsežen, deset dnevni program. Prva predstava na odru novozgrajenega doma je bila dramo Ivana Cankarja z naslovom Hlapci.

Delavski dom je bil zgrajen v 960 dneh, tlorisna zazidalna površina znaša 3.023 m² (velikost 55 x 55 m), etažna površina 6.444 m², zazidana prostornina pa 37.914 m³. Dom stoji na nadmorski višini 236 m. Na sprednji strani je grajen velik mozaik, ki ga je zasnoval akademski slikar Marij Pregelj (1913-1967), velik 84 m². Motivi mozaika se nanašajo na delo rudarja v jami in njegovo življenje v družini, družbi in kulturnem udejstvovanju. Zanj je avtor leta 1958 prejel Prešernovo nagrado, najvišje državno priznanje za dosežke v kulturi. Mozaik je obrtniško izdelal italijanski mozaičar Alfio Tambosso.

Rudarski motiv se nadaljuje tudi na stopnišču; tu sta parkovni plastiki Rudar I in Rudar Il Stojana Batiča (1925-2015) iz leta 1961. Batič sodi med najbolj znane slovenske kiparje, njegova dela zaznamujejo mnoge javi prostore. Batič je v bronu ustvaril znamenit cikel rudarjev, ki ga je v letih 1959-1965 pripeljal do številnih vrhuncev. Med drugim je zanj leta 1960 prejel Prešernovo nagrado.

V gledališki dvorani je postavljen vrtljiv okrogli oder s premerom 16 metrov. Prav tako lahko občudujemo zunanjo valujočo steno v strogem okvirju, nizanje lamel na fasadah, stopniščne ograje, dvoranski školjki in druge detajle. Motiv valujoče stene v strogem okviru je arh. Župančič na Delavskem domu ponovil v nekoliko drugačni vsebini in obliki kot na načrtu Pesnikova zidanica, ki ga je risal še kot študent pri Plečniku. Dom ostaja označevalec in ponos Trbovelj ter je bil že večkrat upodobljen kot motiv slikarske skupine IRWIN.

Z gledališko in kino dvorano, dvema manjšima dvoranama, dvema galerijama, veliko avlo in številnimi vadbenimi prostori ponuja Delavski dom možnosti za izvedbo najširšega spektra umetniških uprizoritev, v zadnjem desetletju se je uveljavil kot eden od centrov novomedijske kulture v Sloveniji in svetu. Kletni prostori gostijo novomedijsko muzejsko postavitev Virtualni muzej rudarstva 4. dritl, ki skozi sodobno tehnologijo predstavlja vlogo rudarstva v razvoju lokalne skupnosti in omogoča bolj osebno doživetje delovnega okolja rudarja.

 

Anekdoti

Avla v DDT je opremljena z makedonskim kamnom, namenjenim za notranjo opremo Slovenske skupščine, ki je bila takrat tudi v gradnji. Občinsko vodstvo in rudarji so za Savo pri Trbovljah ustavili vlak iz Makedonije in odpeljali ves transport s kamnom v DDT. Parlament je zato zamujal z otvoritvijo pol leta. Na grožnje republiškega vodstva z vojsko, če se kamen ne vrne, je bil trbovski odgovor: "Kar pridte, če upate!"

Pregljev mozaik je izveden s "prešvercanimi" barvnimi kamenčki iz Cone A (Spillimbergo) po starih kurirskih poteh. In to v žakljih, namenjenih za transport koruze, leta 1956.

Zapisi arhitekta, inženirja in gradbinca

Vabljeni k branju slikovitih opisov gradnje in načrtovanja DDT, ki so jih leta 1956 zapisali v knjižici Gradnja delavskega doma v Trbovljah arh. Marko Župančič in inž. Lojze Čigon, ki sta poleg arh. Otona Gasparija in inž. Boleslava Likarja pripravila glavne načrte, ter Mirko Ranzinger, višji stavbni tehnik in eden od tehničnih vodij gradnje. Opise navajamo v celoti.  

 

Arh. Marko Župančič

Morda je načrt laže napraviti kot pa povedati, kako je nastajal. Ko se sedaj ozrem na neštete porisane in popisane svitke papirja, priznam, da se ne bi bil lotil takega dela brez neke vere v osnovno predstavo in brez neke zaljubljenosti vanjo.

Razgovor z odborom, sestava programa, ogled terena in okolja bodočega doma, spoznavanje ljudi na cesti, vsi ti vtisi so odločilni; z vsemi je treba priti v neposreden, prisrčen odnos, da more sploh nastati kaj več kot stavba. In reči moram, da me je odbor notranje pridobil že takoj v začetku.

Takšna je v kratkem pot do najlepšega dela pri projektiranju, do tipanja za predstavo. Kakšen izraz naj ima Dom, da bo vabljiv, vzpodbujajoč, sproščujoč, tak, da bo s svojimi oblikami prostorov vzdignil človeka nad vsakdanjost in ga napravil žejnega za sprejemanje misli, lepote besede, zvoka, kretnje. Predstave, ki se javijajo, niso vse enako jasne; bežne so kot bliskavica. Hkrati se javljajo prerezi, strukture, pogledi v prostore in na celotno stavbo z najrazličnejših točk: Dom v sončni svetlobi s sencami, Dom ponoči, ko lije svetloba med presledki sten." Vse to v odlomku sekunde, hkrati, pisano, v gibanju in kratko. Z le samemu sebi razumljivimi hieroglifskimi znaki je treba tako sliko ujeti v osnovnih vozliščih in volumnih, pri čemer že način poteze z najmehkejšim svinčnikom nekaj pomeni. Skic je več in več, nekatere se ponavljajo z večjo vztrajnostjo in postajajo popolnejše, občutljivost se veča, vsak šum je motnja, ki more vse pokvariti ali pa tudi urediti.

Ta boj za jasnost predstave je boleč in vznemirljiv, ni se mu moč nikjer izogniti, niti ga prekiniti prav do odločitve: za to predstavo, o kateri čutim, da ima neko silo, ki veže dele v celoten organizem, bom presedel ure in ure, da bi bila uresničena bolj taka, kakršno vidim in slutim. Čisto taka ni nikoli.

Hranim skico, ki je bila narejena v eni sapi v raznih presekih, tlorisih in z raznih vidikov. Nepopolna je, vsebuje pa vse tiste bistvene poteze prostorov in teles, ki so še ostale. Določa le najbolj občutljive točke in linije, ki so značilne za značaj stavbe.

Med mučnim in lepim delom snovanja in gradnjo je dolga doba vbadanja, samega logičnega sklepanja in neizprosne doslednosti. Nad vsem delom zavladajo notranji zakoni in pravila kompozicije, ki si jih je treba sproti sestavljati in ki jim je vsa stavba pokorjena. Izbira teh zakonov je važna in zadovoljuje predvsem geometrični del razuma, ki je urejevalec prostora.

Medtem dobiva predstava svojo utemeljitev in trdno obliko. Prav tu pa je največja nevarnost, da vse skupaj ne okosteni, otrdi, ne postane pusto in brez občutka. Ohranjevanje svežine dela, ki je sestavljeno iz neštetih vagonov cementa, gramoza, kupov železa in sto tisočev opek, iz cevi in kamnov, je v tem obdobju projektiranja najtežja in morda najvažnejša naloga.

Začetek gradnje! Tega trenutka človek nestrpno pričakuje in se ga tudi boji, ker pomeni konec popravljanja. Vse mere so določene; kar je zabetonirano, to ostane in sprememb ni več. Sedaj je vse na tem, ali so vse dimenzije dobro odtehtane. Kakšni bodo volumni, kakšne ploskve in medsebojna razmerja polnega in praznega in njih odnos do človeka, ki v teh prostorih kroži in prehaja iz enega v drugega, kaj bo ta pot vzbujala v njem? Rad hodim gledat rastočo stavbo kot kmet svojo njivo.

Je bila predstava dovolj močna, da bo živela in dvigala življenje v Domu na tako stopnjo, kot je bilo mišljeno? Je bila predstava dovolj sveža, da Dom ne bo ostarel že po nekaj letih?

Zakaj je Dom takšen in ne drugačen? Kaj je vodilo razmišljanje? Gledal sem predvsem rudarja pri delu med zemeljskimi plastmi: zato naj dobi širok Dom, kjer se bo vzravnal in zadihal, Dom brez koridorjev, ki jih ima že pod zemljo. Premišljal sem o naših prostorih za sestanke, ki niso lepi, še manj vabljivi in to sem primerjal s cerkvami. Kakšni prostori, oboki, kupole, koliko slik, kipov, zelenja, sveč, luči, petja in orgle same lepe stvari! Zanjo je potrebno nadomestilo, toda kakšno? Kakšna naj bi bila arhitektura, kjer raste delavska kultura? Vzvišena arhitektura? Toda nad koga in zakaj? Dom grade ljudje zase in nimajo potrebe, da bi se dvignili nad druge.

Po občutju sem zasledoval mehkobo, širino in razgibanost, ki pa je umirjena v celotnem izrazu. Od tod široki venec, ki zaustavi valovanje geometrijskih teles, od tod kopičenje širokih gmot dvoran in odrišča nad vencem. Za dvorane so bile odločujoče predstave o vase zaprti školjki, o šotoru in daljni spomin na opaže v rovih. Te predstave so vedno neki liki, zelo preprosti in tudi brezpomembni, njih izbor je nemogoče pojasniti in bi si v drugačnem razpoloženju z njimi ne mogel nikamor pomagati. Za gledališko dvorano je značilna tudi enotnost prostora brez delitve na galerije in prepričanje, da bo ta oblika večala zbranost ljudi v njem in vzbujala v njih medsebojno povezanost. Želja, da bi Dom živel, da bi Trboveljčani bili vedno okrog Doma in težili vanj, rodi preblisk: Dom naj bi bil čebelni panj, lepo poslikan nizek »kranjič«, z vhodom za čebele. Fasada, razmerja in domač značaj - vse je tu!

Več ni moči povedati, ker nimamo izrazov za opisovanje prostorskih občutkov in vtisov.

Zgradba se dokončuje; sedaj vem za šibke točke. Odri izginjajo, lepe opečne in betonske strukture so skrite za ometi, stropovi dobivajo dokončno obliko in začenja se preizkušnja. Akustika - bodo z njo zadovoljni dirigenti, pevci, igralci in seveda poslušalci? Bo svetloba takšna, kot je bilo mišljeno? Kako bo učinkovala valovitost stene v zgornji veži in žagasta oblika stene na njeni nasprotni strani? Bodo stebri ta plastični nemir uredili? Takih vprašanj je nešteto in za njih rešitev ni pravila, ni napotka. V tem pa je ravno lepota in tveganost arhitektovega dela in v tem je vsaka zgradba posebno pa ta Dom - velika šola.

Težka je bila izbira moža, ki naj bi ta »kranjič poslikal, ki bi se umel s svojim delom spojiti z arhitekturo v celoto in ki bi bil dovolj močan, da bo vzdržal pred velikimi merami te »končnice. Mozaik, ki ga je zasnoval slikar Marij Pregelj, nastaja, njegova vizija leži ustvarjena v kosih pred nami in prepričan sem, da smo se obrnili na pravega mojstra.

Razumljivo je, da je projekt kot celota delo večjega števila raznih strokovnjakov, od katerih nosi vsak svoj del bremena, ki teži k ostvaritvi osnovne zamisli. Izmed njih moram posebno poudariti vestno in prizadevno delo statika inženirja Lojzeta Čigona.

Nanizal sem nekaj misli o najbolj skritem delu projektiranja; o gradnji, o kateri bodo pisali drugi, nisem niti govoril, trdim pa, da tega Doma ne bi bilo brez tako enotnega in navdušenega odbora, kot je bil ta, in brez tako sposobnega gradbenega vodstva, kot je bilo na tem gradbišču. Zato mi je bil med delom vsak obisk Trbovelj in vsak razgovor z ljudmi, ki so si nadeli nalogo, zgraditi Delavski dom, nov vir navdušenja in nova pobuda pri delu.

Ing. Lojze Čigon: Projektiranje in gradnja delavskega doma v Trbovljah

Za vsako gradnjo, ki naj bi se zgradila ekonomično, funkcionalno ustrezno, tehnično zadostno varno in konstrukcijsko pravilno, je potreben vnaprej temeljito preštudiran in detajlno obdelan glavni ali polirski načrt. Temeljita in skrbna preiskava terena, kakor vem iz prakse, je eden glavnih činiteljev, ki vplivajo na zasnovo in konstrukcijsko izvedbo objekta. Za nemoteno izvajanje gradbenih del je treba natančno preštudirati izvedbene načrte in izdelati projekt organizacije.

Za gradnjo Delavskega doma pa je bila pred gradnjo na razpolago samo idejna skica. Gradbeni odbor, t. j. investitor za zgraditev omenjenega objekta, je imel take finančne prilike, da je bilo najbolje takoj začeti z gradbenimi deli. Prva lopata je bila zasajena v spomladanskih mesecih in tako slovesno začeta graditev Delavskega doma v Trbovljah.

Ko sem bil kot uslužbenec Slovenija-projekta, republiškega podjetja za projektiranje v Ljubljani, določen za sodelavca projekta in ob neki priliki pozvan na gradbišče, da se dogovorimo o začetku gradbenih del, sem zaskrbljen ogledoval zelo blatni teren in poslušal izjave starih rudarjev, da so v območju objekta rov in jaški ter da je teren zelo slab. Moj prvi nasvet je bil, da se temeljito preišče teren, kar sta opravila Zavod za preiskavo terena in konstrukcij v Ljubljani in investitor sam. Z arhitektoma inž. Župančičem in Gasparijem smo se zavedali težke in odgovorne naloge, če smo hoteli ustreči investitorju, da bi se gradnja lahko takoj pričela.

Glede na slab teren sem določil, da se objekt trikrat dilatira. Da bi s projektiranjem bili na tekočem, naj bi najprej gradili foyer, ki je bil ločen od ostalih dvoran. Z arhitektom smo začeli izdelovati glavni projekt, čeprav še nisem imel podatkov o nosilnosti tal. Slaba tla bi verjetno zahtevala fundiranje na vodnjakih, kar je običajno zamudno in drago. Na srečo je bilo poročilo o nosilnosti tal po opravljenem sondiranju terena razmeroma ugodno. Nosilna plast laporja je bila v globini od 3 do 4 m. Izkop jam za temelje izkušenim rudarjem ni bil problem. Omeniti moram, da je gradbena dela sprejel investitor sam.

Na podlagi arhitektovih zamisli glede zasnove objekta sem izvršil statični elaborat vseh konstrukcij za območje foyerja. Strešna izvedba je bila zamišljena kot lesocementna kritina na horizontalni konstrukciji, stropovi pa rebričasti z ravnim plafonom. Sekundarni stropovi so ležali na primernih nosilcih, ki so bili podprti s stebri in železobetonskimi lamelami. Temelji so bili pasovni pod zidovi in točkasti pod vsemi stebri. V tem delu projekta naj bi bila tudi kotlarna, izvedena v kesonu zaradi delujoče talne vode. Kot prva etapa projekta je bil predložen revizijski komisiji celotni glavni projekt foyerja. Ta je bil revidiran in odobren brez pripomb.

Med tem časom pa je bila gradnja že v teku, zato je razumljivo, da sem zaskrbljen nadzoroval izkopavanje temeljev in postavljanje stebrov v kleti, kajti z izmenjavo, s korekturo koncepta ali pa z napakami v načrtu, kar bi bilo pri veliki naglici tudi možno, bi bili projektanti z izvajalcem in investitorjem v neprijetnem položaju. Na srečo, kot sem že omenil, je bil načrt odobren, tako da se je gradnja lahko razvila z vsem tempom. Izkop in betoniranje temeljev je potekalo brez posebnih težav. Pri izkopu točkovnega temelja smo naleteli na opuščeni jašek. Edino pravilno je, da smo jašek zadelali s kamenjem in pustim betonom. Nad tem jaškom je ležal temelj stebra, ki je moral imeti solidno podlago. Predlog, naj bi se jašek ne zasipal, bi lahko povzročil katastrofo pri morebitnem izpiranju podzemne vode, ob potresu in neenakomernem posedanju zgradbe. Največje težave pri graditvi prve etape so bile pri izvedbi kesona. Za neizkušene delavce oziroma podjetje je taka izvedba lahko tvegana. Za izvajalce v Trbovljah, čeprav z majhnimi izkušnjami, pa vendar to delo le ni bilo pretrd oreh. Konstrukcijsko in izvedbeno nerodni keson je bil izvršen točno po načrtih in pravilno.

Težave so bile tudi pri betoniranju armiranih stebrov, toda graditelj jih je premostil z upoštevanjem vseh navodil.

Omenil sem že, da je gradbena dela prevzel investitor sam pod strokovnim vodstvom stavbenika in tehnika. Za tako velik objekt, kot je zgradba Delavskega doma, je bila potrebna renomirana ekipa gradbenega podjetja. Ob začetku del sem menil, da ti ljudje Doma ne bodo uspešno in zadovoljivo dogradili, toda ko sem tedensko obiskoval gradbišče, sem moral svoje mišljenje korigirati, saj sem se prepričal o izredni požrtvovalnosti in skrbi gradbenega odbora, tehničnega osebja in vsega delavstva. Opazil sem, da so moja navodila preštudirali in da jih točno ter skrbno izvajajo. Mnogo bi lahko povedal o posameznih fazah dela, ki jih je spremljal gradbeni odbor s predsednikom tov. Ribičem in podpredsednikom tov. Kožuhom, toda zaradi pomanjkanja prostora to ni mogoče. Marsikdo bi se moral učiti pri teh ljudeh, kako se dá marsikaj ustvariti z dobro voljo in požrtvovalnostjo. Ljudje, ki so delali v odboru prostovoljno, so po svojem delovnem času skrbeli in se trudili, da so bila zagotovljena finančna sredstva in da je bil na gradbišču pravočasno dostavljen gradbeni material.

Do zime je bila opravljena v glavnem konstrukcija foyerja. Med tem časom pa smo izdelali celotni glavni projekt. Najvažnejše delo je bilo pri zamisli konstrukcij dvoran in odra. Gledališka in kino dvorana sta obzidani z deloma ravnim in okroglim zidom. Nosilna konstrukcija stropov pod sedeži v kino dvorani je rebričasta s podporami na opečnih vzdolžnih zidovih, strop pod sedeži v gledališki dvorani pa je poševno nagnjena ravna plošča z ležišči na ločnih zidovih. Premostitev nad dvajsetmetrskih razpetin dvoran je zahtevala detajlno študijo. Mogoči sta bili dve varianti, in sicer prosto ležeči polnostenski oz. predalčni nosilec in lok z vezjo. Po arhitektovi zamisli naj bi bila streha ravna, zato sem se odločil za prvo varianto, in sicer za polnostenski nosilec, ki je bil za izvajalca najprimernejši. Kot sekundarna konstrukcija so bili predvideni montažni nosilni elementi Monta 8, pa katerih je bila lesocementna kritina. Konstrukcija nad odrom je bila jeklena v predalčni izvedbi. Vse ostale konstrukcije so železobetonske, rebraste s primarnimi nosilci na opečnih zidovih in le delno na stebrih. Večje razpetine v območju odra so diktirale močnejše nosilce. Te sem izbral v takih dimenzijah, da so bili glede na ceno železa, opaža in betona najekonomičnejši. Izvedba stropa je bila taka, da so bili plafoni lahko gladki.

Druga etapa projekta je bila predložena revizijski komisiji in v pogledu statike odobrena brez pripomb. Gradnja se je razvijala po naprej zamišljenem projektu organizacije. Betoniranje stropov je bilo tako organizirano, da so lahko železokrivci pravočasno položili armaturo na enem delu, zidarji pa so betonirali na drugem delu zgradbe. Pri izvajanju druge etape je izvajalec upošteval izkušnje iz prve etape in lahko rečem, da je delo pravilno potekalo po odobrenih načrtih.

Ko so bile zgrajene strešne konstrukcije, je čakala operativo še nova preizkušnja: izdelati lesocementno kritino. Da se izogne prevelikim stroškom, je gradbeni odbor odločil, da bo tudi to opravil investitor sam. Kakor vem iz prakse, zahteva delo lesocementne kritine poleg znanja tudi precejšnjo mero natančnosti in vestnosti. Izdelal sem detajle in navodila za izvedbo kritine in izvajalec se je točno po njih ravnal; tako je bila tudi ta preizkušnja za nami.

Omenil sem že, da bi lahko mnogo napisal o gradbenih delih, o posameznih detajlih graditve, kakor o betoniranju po ceveh s pritiskom, o betoniranju v najhujšem mrazu, o prekinitvah konstrukcij zaradi delovanja betona, o horizontalnih in vertikalnih izolacijah, o opažih itd., toda zaradi odmerjenega prostora bom to Izabeležil na drugem mestu.

Na kraju naj poudarim, da je bila graditev Doma in tudi projektiranje zelo težavno, vendar v konstrukcijskem pogledu le izvršeno, lahko rečem, solidno in dostojno kvalitetno. Vesel in srečen bom, če mi bo dana še kdaj prilika, da bom napisal kaj več o graditvi Delavskega doma v Trbovljah, posebno pa o tistih, ki so mnogo žrtvovali za zgraditev tako lepega objekta.

Ob otvoritvi čestitam gradbenemu odboru in izvajalcem k uspešno zaključeni graditvi Delavskega doma.

Mirko Ranzinger, Tehnično poročilo o gradnji

Veliko, težko in odgovorno nalogo si je nadel odbor za graditev Delavskega doma, ki se je sestavil na pobudo direktorja Ribiča z namenom, da zgradi v Trbovljah Delavski dom, v katerem naj bi se odvijalo kulturno življenje trboveljskih občanov. Ko so bili določeni projektanti in je bil sestavljen gradbeni program, so nastopile prve težave pri izbiri primernega stavbišča, ki naj bi ustrezalo po velikosti, legi in kakovosti. Znano je, da je v trboveljski kotlini zaradi njene ožine in raztegnjenosti le malo površin, primernih za večje zgradbe. Po daljšem razmotrivanju in iskanju se je odbor sporazumno s projektanti odločil za zemljišče med starim Delavskim domom in Rudarskim domom, ki je tudi v urbanističnem načrtu določeno za večjo javno zgradbo. To stavbišče je s svojo osrednjo lego in razsežnostjo najbolj ustrezalo.

Medtem je odbor odobril idejne projekte, ki sta jih izdelala arhitekta Marko Župančič in Oton Gaspari, ter dne 4. marca 1953 začel pripravljati stavbišče. Odstraniti je bilo treba vrtne ograje, grmičje, drevje ter brivnico in skladišče bivše Zdolškove hiše. Struga Trboveljščice se je z ostrim kolenom globoko zajedala v stavbišče. Bilo jo je treba preložiti. Manjši bager, ki ga je dal na razpolago Rudnik Trbovlje, je v kratkem času izkopal novo strugo v dolžini približno 90 metrov in sproti nakladal material na kamione-prekucnike, ki so ga odvažali. Prostovoljci iz gospodarskih podjetij in družbenih ustanov so krepko pomagali kopati temelje in betonirati obrežne opornike. Konec maja je stekla voda po novi strugi. Medtem je velik bager Demag, ki ga je takisto dal na razpolago rudnik, že začel izkopavati planum. V nedeljo, dne 19. aprila 1953, ko so zasadili prvo lopato, je bila na stavbišču majhna slovesnost. Ta datum je začetek pravih gradbenih del. Bager Demag je opravil veliko delo. Izkopal in naložil je na kamione nad 6000 m3 materiala ter zravnal teren na površini okrog 4000 m². Kamioni so odvažali material na 800 m oddaljene bivše ledenice ob okrajni cesti, ki vodi v Hrastnik, kjer ga je kdaj pa kdaj zravnal rudniški buldozer. Nastal je velik planir, ki ga je DPD Svoboda preuredilo v športno igrišče. Stavbišče je bilo pripravljeno za postavitev profilov in za izkoličenje. Sondažne vrtine, ki jih je izvrtal Inštitut za raziskavo gradbenega materiala v Ljubljani, so pokazale pozitivne rezultate. V globinah 3,5 do 4 m smo naleteli na trdo laporasto glino z nosilnostjo 4 kg na cm2. Po izjavi projektantov, ki se jim je pridružil še statik inž. Alojz Čigon, je bilo to za fundiranje zadostno.

Pri planiranju terena je bager na bivšem Zdolškovem vrtu odkril jašek, ki so ga rudosledci izkopali sredi prejšnjega stoletja. Naneslo je, da bi moral biti temelj enega izmed stebrov prav nad tem jaškom. Ker je bil natrpan s pepelom in z raznimi odpadki, ga je bilo treba izprazniti. To je bilo težko in zamudno delo. Profil jaška je meril 1,80 X 1,80, globok pa je bil 22 m. Na dnu je bil še deloma ohranjen in nezatrpan 12 m dolg horizontalni rov, v katerem so kopači našli staro ročno črpalko, ročni ventilator in sveder za vrtanje premoga. Vse smo oddali rudarskemu muzeju. Izkopavali so kopači-upokojenci. Čeprav je bila tesarska oprema še dobro ohranjena, je bilo delo naporno in zamudno, ker je bil zasip prepreden z vejami in je jašek zalivala voda, več kot dva kopača pa nista mogla delati. Končno je bil jašek izpraznjen. Praznino smo nato izpolnili s pustim betonom in z lomljencem. Danes stoji nad njim mogočen steber foyerja.

Postavljanje profilov in izkoličenje temeljev je zaradi razgibanosti tlorisne osnove in obilice lokov zahtevalo posebno precizno merjenje. Gradbeno vodstvo ga je opravilo s pomočjo rudniških jamomercev.

Delavci so ročno izkopavali temelje in odvažali material. Jame temeljev je bilo treba zaradi globine razpirati. Posebne težave je povzročal izkop za kotlarno. Bil je pod nivojem talne vode, dve električni črpalki sta bili neprestano v pogonu, da sta obdržali vodno površino v potrebni globini. Pretila je nevarnost, da se bo v jamo zrušila Zdolškova hiša. Treba jo je bilo izprazniti in porušiti, ker je tudi sicer ovirala potek gradbenih del. Podreti je bilo treba tudi staro stanovanjsko hišo, ki je stala ob potoku na jugovzhodnem vogalu sedanje zgradbe.

Med izkopom temeljev je dotekal na gradbišče gradbeni material. Poizkusne kocke betona so pokazale, da je gramozni material, s katerim je zalagal gradbišče rudniški kamnolom, za manj obremenjene konstrukcije dober, ne ustreza pa za armirane betonske konstrukcije. Kamena moka, ki je obdajala posamezna dolomitna zrnca, je kvarno vplivala na sprimnost in s tem na trdnost betona. Gramoz je bilo treba prati in granulirati. Strojno reparaturna delavnica Rudnika Trbovlje je po zamisli obratovodje tov. Novaka napravila iz rabljenega materiala majhno separacijo, ki je gramozni material prala in obenem sortirala v posamezne frakcije. Poizkusne kocke, napravljene s tem agregatom, so pokazale predpisano trdnost in jo celo še presegale.

Vprašanje transporta betona je bilo rešeno na edinstven način, ki je vzbujal splošno pozornost strokovnjakov. Po zamisli in navodilih inž. Jožeta Gostiše je strojna reparaturna delavnica izdelala napravo, ki je s pomočjo stisnjenega zraka skoraj v trenutku potisnila polovico betonske mešanice 350-litrskega mešalca po jeklenih ceveh 150 mm od mešalca do poljubnega mesta na zgradbi. S stisnjenim zrakom, ki je služil za pogon navedene naprave, za pogon zračnih vodnih črpalk (voko), vibratorjev, odkopnih in vrtalnih kladiv, je zalagal stavbišče rudniški vod stisnjenega zraka z odcepom na Opekarni po približno 600 m dolgem cevovodu v zračni rezervoar na stavbišču. Naprava za transport betona je delovala brezhibno. Na koncu cevi pri izpihu je bil nameščen dušilec, ki je ublažil silovitost izmeta in degranulacijo betona.

Ker je izdelava načrtov zahtevala mnogo časa, so projektanti sproti zalagali stavbišče z načrti. Zato je odbor sklenil, naj se gradi etapno, in sicer najprej foyerski del, ki je dilatacijsko ločen od ostale zgradbe, in nato še dvoranski in upravni del. Za zgradbo foyerja in temeljev je bilo izdano parcialno gradbeno dovoljenje, da smo mogli neovirano nadaljevati. Tako je bilo do konca leta 1953 - to je v prvem letu graditve dograjeno: pritličje foyerja z rebričasto stropno ploščo, škrge na vzhodni strani, pet stebrov foyerja, glavni temelji cele zgradbe, betonski oporni zid in drenaža na zahodni strani. Posebne težave je povzročila gradnja kesona za kotlarno. Zaradi talne vode in zemeljskega pritiska je keson težko armiran in ves oblečen s svinčeno pločevino.

Leto 1954 se je začelo s sklepom, da bo v tem letu surova zgradba dograjena. Se nadalje smo betonirali stebre v foyerju in škrge na zahodni strani. Z dograditvijo teh podpornih konstrukcij je bila dana osnova za rebričasto strešno ploščo nad foyerjem. Tesarji so imeli z napravo opažev polne roke dela. To je bila sploh najzamudnejša faza dela. Vendar so spretni in pridni tesarji vedno pospešili delo, tako da nikdar ni bilo zastoja. Medtem ko so tesarji postavljali opaže, je začelo rasti iz tal kletno zidovje dvorane, upravnega trakta in odra. Železokrivci so pripravljali armaturo, jo takoj vlagali in vezali v pripravljene opaže. Plošče in nosilce so vselej betonirali nepretrgano, po potrebi tudi noč in dan. Beton je bil skrbno vibriran in poizkusne kocke, ki so bile za vsako važnejšo konstrukcijo poslane v preiskavo, so pokazale odlične rezultate. Tako je postopno rastla zgradba iz tal: izmenoma opečno zidovje, vmes betonske vezi, montažne odprtine in spet rebričasta plošča. Konec leta je bila izpolnjena naloga, naj bo surova zgradba dovršena. Na Silvestrovo 1954 je bila jeklena strešna konstrukcija na najvišji točki nad odrom narejena.

Betonske strešne plošče so bile tako kompaktno betonirane, da so bile nepropustne. Vsako zimo so se mogli takoj lotiti notranje izdelave. V mrzlem letnem času so nabijali stropne opaže in nanašali nasipe. Leta 1955 so opravljali dela V notranjosti, zidali predelne stene, polagali tampon in tlake, slepa tla, grobe omete itd. Brž ko je bilo ugodno vreme, so se začela dela na strehi. Naklonski betoni iz žlindre in žaganja so bili položeni. Dne 11. avgusta 1955 so se začela krovska dela in so trajala do 20. septembra 1955. Streha je bila pokrita in tako ni bilo več ovir za notranja dela. V upravnem traktu so ometali stene ter vstavili okna in vrata. Prišli so teracerji, ki so polagali teraco v hodniku in straniščih ter po stopnišču. Kovinsko podjetje iz Celja je začelo instalirati vodovod, centralno kurjavo in klimatsko napravo. Štukater Zužek iz Ljubljane je napravil trombast strop nad horizontom. Gradbena dela so se torej končavala, zdaj so prišli na vrsto tudi elektroinstalaterji.

V začetku leta 1956 so bila groba notranja dela opravljena. Na vrsto so prišla obrtniška dela. Instalacija centralne kurjave, klimatskih naprav in vodovoda se je nadaljevala. Kamnoseki so v drugi polovici leta začeli oblagati fasado in tlake v foyerju.

Odbor je odločil, da mora biti stavba dograjena do 29. novembra in tega dne predana svojemu namenu. Ta sklep je zadnji mesec pospešil zaključna dela. Strojna tovarna in strojna reparaturna delavnica sta izdelali mehanizacijo vrtljivega odra, osvetljevalnih mostov in potegov ter zavese. Ometali so fasado in sredi avgusta, potem ko sta bila porušena Povšetova hiša in stari Delavski dom, so začeli urejevati okolico.

Tako je v manj ko štirih letih zrastla iz tal stavba, mogočna in veličastna, poznim rodovom dokument socialističnega razvoja ljudske republike Jugoslavije v prvem desetletju njenega obstoja.

Za pomoč pri pripravi prispevka se iskreno zahvaljujemo direktorici DDT, Špeli Pavli Perko. 

Viri:

• Gradnja delavskega doma v Trbovljah, založil Odbor za graditev Delavskega doma v Trbovljah, november 1956
• Tine Lenarčič: Trbovlje – po dolgem in počez. Trbovlje, november 2009
• Matevž Čelik, Maja Vardjan, Bogo Zupančič: Pod skupno streho / Moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov. MAO, 2013.
• Bogo Zupančič: Arhitekt Marko Župančič in zasavski revirji, LC Tim, Zima 2016/2017

 

Fotografije: 

• Janez Kališnik, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (1, 2, 7-9, 11-18)
• Delavski dom Trbovlje (3-6, 10).