Betonske ikone: Forma viva Maribor

Da je beton material, ki je bil zelo dobro sprejet tako v gradbenih kot tudi v umetniških krogih, nam nazorno pokaže tudi dediščina šestih simpozijev Forma viva v Mariboru, organiziranih med letoma 1967 in 1986. Mariborska delovišča Forme vive so bile specializirane umetniške delavnice na prostem, ki so domačim in tujim kiparjem dajale priložnost, da ustvarjajo skulpture zelo velikih dimenzij. Za mariborsko Formo vivo je značilno, glede na razpoložljivi material, oblikovanje skulptur v betonu, ki ga je umetnikom kot osnovni material vse od leta 1967 zagotavljalo gradbeno podjetje Stavbar.

Avtor: Slavko TIHEC, 1973, ©ZRC SAZU, UIFS (foto: Andrej Furlan)

Maribor je skozi zgodovino v veliko pogledih veljal za specifično mesto. Zaradi naglega razvoja gospodarstva po drugi svetovni vojni je mesto dobilo novo družbeno podobo. Postalo je značilno tudi po tem, da je svojim prebivalcem nudilo veliko manj urbane sredine kot jo mesto takšnega formata potrebuje. Odločitev za Formo vivo kot obliko umetniškega izražanja je bila tako povsem zavestno, lahko rečemo celo programsko dejanje. Kot temeljno gradivo so organizatorji izbrali beton, ki naj bi kiparjem predstavljal nov umetniški izziv, ali kot je zapisal eden izmed organizatorjev, ”Šlo nam je za to, da pokažemo in dokažemo, kako problem človeških razmerij ni v drugačnem okolju in v drugačnih materialih, temveč v tem, ali zna in hoče dati človek tudi temu, povsem novem okolju svojo človeško razsežnost, tudi tu ustvariti svoj svet, ki bo mu domač in kjer bo doma”.

Danes je Maribor regionalno urbano središče Podravske regije s preko 320.000 prebivalci. Nosi izjemno gospodarsko, kulturno in izobraževalno vlogo, ki po svojem pomenu daleč presega regionalne okvirje. Vseeno pa za Maribor (žal) lahko tudi rečemo, da je mesto z malo javnimi spomeniki. V tem kontekstu je 19 markantnih skulptur Forme vive ogromna pridobitev za kulturno podobo mesta, čeprav so nekatera okolja skulptur prej zanemarjena kot urejena, njihova lokacija pa ni bila najbolj posrečeno izbrana.

"Izvirna umetnost ne potrebuje proklamacij; svoje delo izvršuje v tišini." - Marcel Proust

Leta 1967 je potekala premierna izvedbe Forma vive v Mariboru. Naj pri tem omenim, da je bilo - ob strokovnih organizacijah, lokalnih skupnostih in umetnikih samih – eden izmed najpomembnejših sokreatorjev tega odmevnega dogodka tudi vodstvo tedanjega gradbenega podjetja STAVBAR Maribor. Slednje je od samega začetka imelo svojega predstavnika v organizacijskem odboru Forma vive in tako med letoma 1967 do leta 1986 ključno zaznamovalo nastanek tega novega delovišča za kiparje. Podjetje je prav tako s svojo prisotnostjo kiparjem ponudilo izjemno priložnost, da (pre)izkusijo zmožnosti betona in armiranega betona, ali povedano nekoliko drugače, “železo-betona”, kakor so material imenovali sodelujoči kiparji.

Skulpture nosijo poleg umetniškega doživetja na sebi tudi globok pečat gradbene stroke. V primeru mariborskih Forma viv gre z vidika gradbene stroke izpostaviti predvsem tehnologijo dela s kalupi; tukaj naj omenim tako rekoč s filigransko natančnostjo izdelane lesene opaže ter betonske mešanice, nastale izpod pridnih rok delavcev in drugih strokovnjakov mariborskih gradbenih podjetij, ki so umetnikom omogočali oblikovanje raznolikih form, sestavljanje in aplikacije.

Vrhunec umetniškega ustvarjanja je projekt Forma viva v Mariboru dosegel v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko je organizacijski odbor program obogatil še z novo arhitekturno formo ali t.i. plastiko. Primer slednje predstavlja znamenita kovinska struktura, ki krasi pročelje poslovno stanovanjske stavbe “Jemčev vrt”, na betonski podlagi v obliki svobodnega modela iz kroglic, paličic in različnih vijakov - s katero je avtor dosegel čudovito razmerje med masivno betonsko arhitekturo in igrivo plastiko-, ki jo je izdelal kipar Janez Boljka.

Avtor: Janez BOLJKA, 1973. ©ZRC SAZU, UIFS (foto: Andrej Furlan)

Zadnji projekt Forma viva je bil v Mariboru izpeljan leta 1986. V tem letu je mesto postalo bogatejše za še tri izjemne umetniške skulpture. Z delavci Stavbarja – slednji je ponovno zasedel osrednje mesto - je tako svojo umetniško stvaritev v betonu ustvarila ljubljanska kiparka Dragica Čadež Lapajne, z delavci Konstruktorja pa je delal Will Nettleship iz Kansas Cityja. Kiparskemu simpoziju Forma viva se je ob tej priložnosti priključila tudi Gradisova mariborska gradbena enota in ponudila svojo pomoč in znanje ter material ameriškemu kiparju Robertu Leeju Adzemi.

Avtorica: Dragica ČADEŽ, 1986. ©ZRC SAZU, UIFS (foto: Andrej Furlan)

Zgodba Roberta Leeja Adzeme je pri sem še posebej zanimiva; umetnik je tako v Mariboru prebil mesec dni, kjer je na majhni risalni deski v prostorih gradisovega obrata na Pobrežju sam izrisal in oblikoval svojo skulpturo v obliki sončne ure; slednja ni “le” navadna sončna ura, temveč je tudi unikatna betonska skulptura ki bo večno krasila prostor pred stavbo nekdanje občine Pobrežje. Kipar Lee Adzema je pri tem dejal: “Beton je res sila trd material, obstojen in umetniku nudi številne izzive. Mislim, da sem jih uspel izkoristiti in sčasoma lahko človek začuti, da veje iz te betonske skulpture mehkoba, prav čutiš nenadoma igrivost, vsa zadeva postane simpatična.” Kipar je velikokrat tudi poudaril, da je v času bivanja v Mariboru vseskozi občudoval zavzetost neutrudnih delavcev iz ”tovarne betona” - kakor je imenoval Gradisovo betonarno na Pobrežju -, ki jim nobena naloga ni bila pretežka. Robert Lee Adzema je kot najpomembnejšo lekcijo, ki jo je odnesel pri tem projektu, navedel sledeče: “Način približevanja umetnosti povsem navadnemu delavcu, ki sicer pozna umetnost le na daleč, ali morda sploh ne. To me je bogatilo, to me je navdalo z navdušenjem in spoznal sem tudi takšno plat gradbenega dela.“

Avtor: Robert Lee ADZEMA, 1986. ©ZRC SAZU, UIFS (foto: Andrej Furlan)

Iz citiranih besed kiparja Leeja Adzeme lahko izluščimo bistvo simpozijev Forma viva v Mariboru, s katerimi je organizatorjem uspelo združiti na videz nezdružljivo. Betonske skulpture tako predstavljajo živ dokaz o velikih možnostih povezovanja med ljudmi različnih strok, različnih kultur in različnih družbenih statusov, Mnogi ustvarjalci mariborskih Forma viv še vedno živijo na različnih koncih sveta, vezi, ki so jih v času bivanja v Mariboru spletli z lokalnimi tesarji, zidarji in drugimi gradbenimi strokovnjaki, pa so se ohranile vse do danes. Z zadovoljstvom lahko pri tem rečem, da je prišlo do svojevrstne simbioze prav in predvsem zaradi - betona.

Naj za konec še poudarim, da so stvaritve, ki so nastale na Formi vivi v betonu, izjemne umetnine, ki se jih pogosto ne zavedamo dovolj dobro, Čas, v katerem živimo, je zelo dinamičen in marsikaj bo izginilo v pozabo, če ne bomo "registrirali" nekaterih dejstev. Minimalno kar lahko kot družba za to storimo je, da osvestimo naše someščane o pomenu kulturnih dosežkov Forma vive, jih prepričamo, da se o njih začne govoriti in jih preučevati ter v prvi vrsti poskrbimo za sanacijo skulptur. Obnova je nujno potrebna, ker je zunanjost in notranjost nekaterih skulptur močno načel zob časa in vremena. Čez deset ali dvajset let bo za tovrstno sanacijo lahko prepozno.

Da ne bi prišlo v pozabo si želimo organizirati vsaj še eno Forma vivo ob sodelovanju strokovnih organizacij, lokalne skupnosti in državnih institucij in pokazati, da je beton še vedno, ne samo gradbeni proizvod za gradnjo, temveč zelo uporaben filigranski material pri umetniškem izražanju in snovanju novih umetnin znotraj novonastalih naselij v mestu Maribor.

Avtor prispevka je Stipan Mudražija, univ. dipl. inž. grad. Prispevek je bil prvotno del strokovnega posveta Beton 2017 Maribor. Iskrena hvala g. Stipanu Mudražiji za prijazno dovoljenje ponovne objave in dopolnitev prispevka, ter ZRC SAZU, UIFS za vso prijaznost in dovoljenje objav fotografij g. Andreja Furlana.

Celotna kiparska zbirka, razvrščena kronološko:

Avtor: Takeshi KUDO, Japonska

Letnica gradnje/postavitve: 1967

Lokacija: Zelenica, Frankolovska 7, Maribor

Material in velikost: beton 3,00x1,90x1,30