V ZBS, Združenju za beton Slovenije pričenjamo s serijo prispevkov o znamenitih zgradbah v Sloveniji, zgrajenih iz betona. Za začetek bomo podrobneje predstavili zasnovo in gradnjo Zmajskega mostu, najbolj znano podobo današnje Ljubljane. Zaščiten je kot tehniški spomenik, na istem mestu pa je nadomestil starejši, leseni Mesarski most iz leta 1819, ki je bil poškodovan v ljubljanskem potresu leta 1895.

Zmajski most je svetovna znamenitost tako v oblikovnem kot v tehničnem pogledu. Razpis za gradnjo mostu je bil ločen na oblikovni arhitektonski del in na samo tehnično rešitev. Izvajalcu del, gradbeni firmi Pittel & Brausewetter z Dunaja, ki je zmagala na natečaju za gradnjo mostu, je uspelo združiti oblikovne zamisli arhitekta Jurija Zaninovića in avantgardne tehnične zamisli profesorja Josefa Melana, avtorja zanimivega sistema za gradnjo železobetonskih mostov, ki se je po njem imenoval sistem Melan. Zaradi te sinergije je na slovenskih tleh nastala najlepša in edinstvena mostna gradnja v secesijskem stilu nasploh. Ta most je bil v takratnem času zaradi velikosti svoje ločne konstrukcije (razpon 33,34 m) tudi med največjimi železobetonskimi mostovi na svetu. Bil je tudi prvi železobetonski most na ozemlju današnje Slovenije, saj je v času njegovega nastanka še vedno prevladovala gradnja mostov v kamnu, medtem ko so bili železobetonski mostovi tudi v svetovnem merilu šele na začetku svojega pohoda.

Risba: vzdolžni pogled

Zmajski most je zanimiv še po enem tehničnem detajlu; na most so vgradili kar nekaj betonskih sestavnih delov mostu, ki so bili narejeni drugje in so bili pripeljani na gradbišče mostu. To velja za okrasna polnila z imitacijo listov in vejevja med odprtinami nad glavnim lokom in za balustre mostne ograje. V gradbeništvu imenujemo take vgradne elemente montažne elemente. Novogoriški inženir Inženir gradbeništva in strokovnjak za mostove Gorazd Humar iz Šempetra pri Gorici je v svoji knjigi o Zmajskem mostu ob tem zapisal, da si skoraj upa trditi, da je bil Zmajski most prvi most na svetu, v katerega so bili vgrajeni montažni betonski elementi.

S pripravljalnimi in začetnimi deli so na mostu pričeli 1. julija 1900. Predvidevali so, da bo možno most temeljiti na trdi skalnati podlagi, kar pa so preiskave kmalu zanikale. Zaradi neugodnih geoloških razmer so povečali površino temeljnih tal, temelje same pa položili na gosto mrežo lesenih v tla zabitih pilotov.

Slika: temeljenje s piloti

Pri betoniranju so uporabljali portlandski cement iz cementarne v Mojstrani. Z njegovo kvaliteto so bili gradbeniki ves čas gradnje zelo zadovoljni, saj so kontrolne meritve kvalitete betona vseskozi dajale odlične rezultate. Beton za opornike so izdelovali iz mešanice, ki jo je sestavljal en del portland cementa na 14 delov opranega peska in gramoza, za nosilnejše dele mostu pa je bil beton napravljen iz izboljšane mešanice v razmerju 1:8, ki jo je sestavljal en del portland cementa na tri dele opranega peska in pet delov opranega gramoza. Priprava betonske mešanice je potekala strojno z mešalcem, ki mu je pogonsko silo dajala lokomobila.

Konec marca leta 1901 sta bila oba opornika dokončana. Pričela se je gradnja glavnega nosilnega loka, kjer je do izraza prišla Melanova metoda gradnje. Ta omogoča gradnjo lokov tudi tam, kjer slabo nosilna tla niso dopuščala postavitve nepodajnih odrov. Glavno obremenitev, ki nastane zaradi nanašanja betona na opaž namreč prevzamejo pri Melanovem sistemu togi rešetkasti železni nosilci, na katere je opažni pod tudi obešen.  

33 metrov dolg lok Jubilejnega mostu je zasnovan kot tročlenska ločna konstrukcija s po enim členkom na vsakem oporniku in enim v temenu loka. Členek, ki omogoča rahle zasuke ločne konstrukcije, je najobčutljivejši del mostu. Izdelan mora biti posebno natančno in iz materialov, ki lahko prenesejo višje obremenitve. Rešetkasta železna konstrukcija je imela že vnaprej izdelane členke iz surovega železa, medtem ko je bilo treba členke za betonski del mostu izdelati posebej iz najboljšega betona. Betonski kvadri z zaobljeno površino na strani stične površine členka so bili izdelani že vnaprej v zimskih mesecih v pokritih delavnicah. Narejeni so bili iz betonske mešanice, ki jo je sestavljal en del portland cementa in štirje deli pranega peska in drobljenega gramoza.

Slika: železni rešetkasti nosilci

Betoniranje glavnega nosilnega loka se je pričelo 27. aprila 1901. Preden so na opaž pričeli nanašati beton, so delavci vse dele nosilne železne konstrukcije obrizgali s cementnim mlekom, kar naj bi omogočilo boljši oprijem betona z železom.

Za lok mostu je bil uporabljen boljši beton, kot za same opornike mostu. Betonska mešanica je bila tokrat narejena v razmerju 1:6, in sicer so na en del portland cementa prišli trije deli pranega peska in trije deli mešanice iz pranega gramoza in zdrobljenega gramoza.

Betoniranje je potekalo po vsej širini loka hkrati na štirih ločenih mestih, in sicer na dveh mestih v temenskem delu in na dveh mestih ob opornikih. Vsak dan so po zaključku betoniranja postavili ob delovnem stiku opaž v radialni smeri, naslednji dan pa so ga odstranili, stično površino pobrazdali in je nato pobrizgali s cementno malto, izdelano iz enega dela portland cementa in treh delov opranega peska. Tak način obdelave delovnih stikov je omogočil solidno spajanje posameznih vsakodnevno zabetoniranih delov loka.

Dne 8. maja 1901 je bilo betoniranje loka po dobrih desetih dnevih končano. Most se je v trenutku, ko je bila nanj nanešena celotna masa betona, v sredini loka povesil za vsega skupaj le borih 20 mm. Tako majhen poves v sredini loka je nastal seveda zaradi solidne in malo podajne nosilne železne rešetkaste konstrukcije, ki je nosila glavni del teže betona.

Sedem tednov po dokončanju loka in ko so že bili zgrajeni razbremenilni sekundarni loki (varčevalni loki) nad glavnim lokom, je bilo možno dne 27. junija 1901 pričeti z demontažo lesenega podpornega odra. Osem dni po odstranitvi odra z opažem in ko ni bilo več pričakovati nadaljnjih povesov loka zaradi lastne teže, so končno zabetonirali še členke železnega dela konstrukcije mostnega loka.

Arhitektonska obdelava mostu je bila izvedena v čistem secesijskem slogu. V prvotni zamisli je bila predvidena zapolnitev mostnih odprtin nad glavnim lokom z vejicami in listjem iz brona ali kovanega železa, kar pa so zaradi visokih cen zamenjali z betonskimi ploščami, na katerih je bilo listje reliefno upodobljeno. Betonske fasadne plošče kot tudi balustradne stebričke mostne ograje je izdelala tovarna cementnih izdelkov Adolf Baron Pittel v Wiesenbachu an der Triesting in jih nato pripeljala na most.

Na mostni površini izpisani letnici 1848 in 1888 spominjata na jubilej ob štiridesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I., ki mu je bil most tudi posvečen. Cesarjeve inicialke so v pozlačenem reliefu iz brona in so označene v okrasju nad samim temenom nosilnega loka. Tudi svetilke na ograji mostu so del originalnega okrasja in so prvotno delovale na plin.

Zunanja vidna fasada mostu je bila izdelana na izredno zanimiv način. Ker so se mestni svetniki odpovedali kamnitemu mostu in so pri izbiri potrdili cenejšo betonsko konstrukcijo, je arhitekt Zaninović hotel novemu Jubilejnemu mostu dati tak videz, ki bi kar najbolj spominjal na kamniti most. Ta efekt je bil dosežen s površinsko obdelavo betonske vidne površine z nazobčanim kladivom oziroma štokanjem. Možnost izvedbe štokanih površin na betonski fasadi mostu so predvideli že med samo gradnjo mostu. V ta namen so med vgrajevanjem betona (zbivali so ga ročno) vgradili med zunanji opaž in notranjo maso navadnega betona poseben 10 cm sloj iz betona, narejenega iz mešanice portlandskega cementa in zdrobljenega apnenčevega peska v razmerju 1:4. Obe vrsti betona so v mostno konstrukcijo previdno vgrajevali istočasno. Tako je na zunanji površini, ki so jo obdelali s kamnoseškim kladivom, nastal 10 cm debel sloj, primeren za kamnoseško obdelavo. Pogled na zunanjo fasado mostu je resnično ustvarjal vtis, kot da je most zgrajen iz kamna.

Kljub vsemu pa so najpomembnejši okras mostu štirje zmaji, ki na podstavkih stojijo na vseh štirih vogalih mostu. Ti zmaji so dominantni arhitektonski okrasek mostu (zmaj je simbol mesta Ljubljana), saj je most prav zaradi njih kmalu po otvoritvi izgubil svoje uradno ime Jubilejni most cesarja Frana Josipa I. in se neuradno preimenoval v Zmajski most, njegovo prvotno ime pa je utonilo v pozabo.

Pred otvoritvijo so izvedli preizkusno obremenitev mostu, ki je bila pogoj, da gre lahko most v javno uporabo. Na desno polovico mostu so položili enakomerno porazdeljeno obremenitev, izvedeno s kamnitimi kockami v skupni teži 115.560 kg. Ta obremenitev na površini 236 m2 je tako dala povprečno obremenitev 472 kg/m2, kar je ustrezalo predvideni računski obremenitvi mostu. Breme, ki je na mostu ostalo polnih 48 ur, je povzročilo prav tako predviden poves mostu za 3 mm. Most se je po odstranitvi bremena povsem povrnil na svojo prvotno višino. Rezultati meritev in dejstvo, da ni bilo opaziti nobenih razpok, so povsem potrdili elastično obnašanje mostu in solidnost njegove gradnje.

Otvoritve mostu 4. oktobra 1901 se je udeležila množica ljudi in vabljenih gostov ter predstavnikov posvetne, cerkvene in vojaške oblasti. Slavnostna govornika sta bila župan Ivan Hribar in deželni predsednik baron Hein. 

Prispevek je objavljen s prijaznim dovoljenjem g. Gorazda Humarja. Knjigo Zmajski most je še možno dobiti pri avtorju (gorazd.humar@gmail.com) po ceni 28,00 eur brez 5% DDV in brez poštnine.

Vir: Gorazd Humar, Zmajski most. Založništvo Pontis in Založba Branko, Nova Gorica, 1998.

Fotografije: Gorazd Humar